Pojem Razlaga (pomen) Angleško Nemško
fluídika -e ž znanstveno-tehniško področje strojništva, mehatronike, ki raziskuje in uporablja fluide za prenos in obdelavo informacij, analogno polprevodniški tehniki v elektrotehniki, pri čemer se kot delovni fluidi uporabljajo zrak, voda, olje, vroči plini, telesne tekočine fluidics Fluidik f
fluidizácija -e ž operacija, pri kateri se zrnata trdna snov, npr. reaktant, katalizator, premog, cement meša s fluidom, da se pretvori v dvofazni fluid in se prične obnašati kot tekočina, uporablja se za fizikalno-kemijske reakcije, sušenje, transport fluidization Fluidisation f, Fluidisieren n
fluidizírana plást -e plastí ž nasutje materiala v reaktorju, sušilniku, kurišču, npr. katalizatorja, absorbenta, ionskega izmenjalca, premoga, katerega delci med reakcijo lebdijo zaradi toka plina S: fluidizírani slòj, vésa fluidized bed Wirbelbett n, Wirbelschicht f
fluidizírani slòj -ega slôja m nasutje materiala v reaktorju, sušilniku, kurišču, npr. katalizatorja, absorbenta, ionskega izmenjalca, premoga, katerega delci med reakcijo lebdijo zaradi toka plina S: fluidizírana plást, vésa fluidized bed Wirbelbett n, Wirbelschicht f
fluídno kôksanje -ega -a s termični proces, ki uporablja tehniko fluidizirane plasti za neprekinjeno pretvorbo težjih frakcij nafte v petrolkoks in lažje ogljikovodike fluid coking Fluidverkokung f
fluídnost -i ž merilo sposobnosti snovi, da teče, simbol φ, enota m s/kg, φ = 1/η S: tekóčnost PRIM.: viskóznost fluidity Fliessfähigkeit f, Fliessvermögen n, Fluidität f
flúor -a m element skupine halogenov, bledo rumenkast plin z dušljivim vonjem, strupen, močan oksidant, ki se uporablja zlasti v jedrski tehnologiji za pridobivanje uranovega heksafluorida, simbol F fluorine Fluor n
fluoresceín -a m sintetična organska spojina, temno oranžno rdeč prah, topen v vodi in etanolu, močno rumenozeleno fluorescira in se uporablja v analizni kemiji kot adsorpcijski indikator, pri raziskovanju krasa pa za sledenje podzemskih vodnih tokov fluorescein Fluorescein n
fluorescénca -e ž fotoluminescenca, pri kateri traja emisija svetlobe po prenehanju obsevanja z vzbujevalno svetlobo 0,5–20 ns, pri čemer ima izsevana svetloba daljšo valovno dolžino kot vzbujevalna, uporablja se v fluorescentnih oblogah fluorescenčnih, varčnih in živosrebrnih sijalk, svetlečih diodah PRIM.: fótoluminescénca fluorescence Fluoreszenz f
fluorescénčna spektroskopíja -e -e ž emisijska spektroskopija, pri kateri se za vzbujanje molekul uporablja npr. ultravijolična svetloba, ki povzroči fluorescenco, navadno v obliki vidne svetlobe, uporablja se v kemiji, biokemiji in medicini za analizo organskih spojin fluorescence spectroscopy Fluoreszenzspektroskopie f
fluoríd -a m 1. sol fluorovodikove kisline, npr. natrijev fluorid, NaF 2. kislinski fluorid, npr. acetil fluorid, CH3COF PRIM.: kislínski halogeníd 3. monofluoroalkan, npr. metil fluorid, CH3F fluoride Fluorid n
fluoridíranje -a s dodajanje fluora v obliki natrijevega fluorida, fluorosilicijeve kisline ali natrijevega fluorosilikata pitni vodi za preprečevanje zobne gnilobe fluoridation Fluoridieren n
fluorídosilikát -a m sol heksafluoridosilicijeve kisline H2SiF6, npr. natrijev fluoridosilikat S: heksafluorídosilikát Sp: fluorosilikát fluoridosilicate, fluorosilicate Fluoridosilikat n, Fluorosilikat n
fluorimetríja -e ž metoda za ugotavljanje in karakterizacijo minimalnih vsebnosti snovi, ki temelji na vzbujanju fluorescence snovi s snopom ultravijolične svetlobe in merjenjem značilne valovne dolžine izsevane fluorescenčne svetlobe S: fluorometríja fluorimetry Fluorimetrie f
fluoríranje -a s kemijska reakcija, s katero se v spojino uvede atom fluora fluorination Fluorieren n, Fluorierung f
147 148 149 150 151


Več o kemijskem slovarju